Avantgardna oblika vzorca
»Pogosto se reče, da Auschwitz je kraj, kjer so ljudje izgubili vero . Toda naša razstava kaže nekaj povsem drugega: kako pomembno je bilo za zapornike ohraniti občutek identitete. Vera je bila sredstvo za to čustveno navezanost nase.«
Morda te besede, s katerimi nam odgovarja Henri Lustiger Thaler so tisti, ki najbolje opredeljujejo Skozi lečo vere - osupljivo novo razstavo v spomeniku Auschwitz-Birkenau. Kustos in direktor mednarodnih projektov za Amud Aish Memorial v New Yorku je arhitekt te razstave, ki raziskuje odnos človeka z vero in odpornostjo v eni najbolj ekstremnih situacij, ki obstajajo: življenje v koncentracijskem taborišču.
“ Zgodbe iz Auschwitza-Birkenaua so daleč najmočnejše osebne in kolektivne zgodbe v človeški zgodovini. . Vsi so različni, a vsi od ljudi, ki so preživeli isto nepredstavljivo izkušnjo. Auschwitz je bil svet smrti in namenjen je bil le temu, množičnemu pomoru. Vsak dan je bilo ubitih na desettisoče moških, žensk in otrok. Bilo je izjemno, da jih je toliko preživelo ta množični ubijalski stroj,« razmišlja strokovnjak.
Tisti preživeli, ki še vedno ostajajo, so tisti, s katerimi je Lustiger opravil intervju, obračanje njihove zgodbe, ki jih spremljajo njihovi portreti, v središču razstave.
»Kot institucija preučujemo verske prakse med holokavstom. Smo edini muzej na svetu, ki na tako natančen način obravnava to zelo težko tematiko. V Auschwitz-Birkenau že več let usposabljamo vodnike o verskih zgodbah preživelih Auschwitza, ki smo jih posneli z vsega sveta. Skozi lečo vere: Auschwitz je eden od naših mednarodnih projektov in podaljšek našega tekočega sodelovanja z Državnim muzejem Auschwitz."
Ponavljajoči se vzorec jeklenih plošč namiguje na uniforme zapornikov
»Najeli smo caryl englander , mednarodno priznanega umetnika in predsednika Mednarodnega centra za fotografijo (ICP) na Manhattnu, za fotografa in fotografskega sokuratorja te razstave,« pripoveduje Lustiger. Oba sta ure in ure sedela s tistimi, ki so preživeli pekel Auschwitz-Birkenaua, dokler nista našla **iskrenih in tesnih pričevanj o njuni verski izkušnji Judov – 18 od 21 intervjuvanih je bilo –, poljskih katoličanov (dva) in Romov Sintov ( ena) **.
"Bil je star 16 let. Z bratom sva bila dva od 400 otrok, ki so čakali na umor. Ko smo se prebijali do plinske komore, so nas nenadoma zgrabili za roke od zgoraj. Z nekom sva se držala za roke. Čigav? Povem vam, da je moj dedek prišel iz nebes. Mene in mojega brata je spravil s črte smrti. Zaradi njega sem danes tukaj. Njegove zadnje besede obema so bile: 'Nikoli ne bodi narazen, niti za minuto. Zmeraj Bodite skupaj. Tako smo preživeli Auschwitz,« ob razstavi razlaga 91-letni Julius Meir Tauber.
"Najbolj nas je presenetila odpornost človeškega duha, ki nikoli ne preneha vztrajati," nadaljuje Lustiger. »Ti občutki so se pojavili v dvo- do triurnih intervjujih, ki sva jih s Caryl opravila z vsakim od 21 udeležencev razstave. Več jih je intervju zaključilo s komentarjem: 'Bodite prijazni drug do drugega, vedno bodite prijazni.' Preživeli, s katerimi smo se pogovarjali, so bili stari od štiri do 16 let, ko so vstopili v Auschwitz kot zaporniki. Bili so otroci,« se spominja komisar.
IZJEMEN FORMAT
»Oblikovalec te razstave je Daniel Libeskind, znani arhitekt judovskega muzeja v Berlinu in arhitekt glavnega načrta za spomenik Svetovnega trgovinskega centra na Manhattnu,« pravi Lustiger.
Zgodbe intervjuvancev se prekrivajo z njihovimi portreti
»S Caryl sva razložila Danielu pomen poučevanja iz intervjujev preživelih za delo z njihovimi slikami. S kuratorjevega vidika je bila ta interakcija ključnega pomena za izkušnjo razstave,« pravi.
»Besedila in portreti so bistvo razstave. Daniel je ustvaril tri metre visoke navpične jeklene plošče, postavljene na travnato površino blizu vhoda v Auschwitz 1. Ponavljajoči se vzorec plošč spominja na jetniško uniformo . Na nasprotni strani plošč je jekleno ogledalo, ki ujame bukolično vzdušje območja in nakazuje tako resnično kot namišljeno svobodo.”
»Pred fotografskimi podobami preživelih so zatemnjene steklene plošče. Na teh steklenih ploščah je vpisanih 200 besed, vzetih iz intervjujev, ki opisujejo življenje v taborišču s sklicevanjem na vero. Vera v tem smislu deluje kot kontrapunkt težavnosti teh okoliščin in kot močno sredstvo preživetja. Vera je ponudila pomen v kontekstu, ustvarjenem za njegovo uničenje ”.
Inovativna zasnova popelje razstavo še korak dlje, saj nas potopi v zgodbe zadnjih preživelih ene največjih tragedij, kar jih pozna človeštvo – v času odprtja sta namreč dva izmed intervjuvancev že umrla. “ Izkušnja sprehoda skozi razstavo je zelo čustvena, hkrati pa za gledalca razsvetljujoča. «, o razstavi, ki si jo bo v Auschwitzu mogoče ogledati do konca leta 2020, pravi Lustiger.
Zelo čustven sprehod