Zažvižgam na gumo
na začetku La Gomera, Film romunskega režiserja Cornelieu Porumboiu (že v kinu), protagonist, Christi (Vlad Ivanov), pokvarjen policaj, mafijski žvižgač prispe na trajekt do otok La Gomera. Jasno nebo, ta razgibana obala, morje. Zdi se, da raj čaka. Beži pred siva, žalostna, nevarna Bukarešta. Pride spoznat veliko žensko, Gilda (Catrinel Marlon), in se učiti gomeranska piščalka da bi lahko nadaljeval svoj odnos z negativci. Toda kmalu ugotovi, da ga še vedno opazujejo, čeprav tam izgubljenega.
»Pritegnila me je ideja, da to pokažem v nadzorovani družbi v katerem mora vsak odigrati svojo vlogo,** lahko zelo stara oblika komunikacije ljudem omogoči, da uidejo temu nadzoru,** razlaga Porumboiu o izbiri lokacije in jezika kot izgovorih za svoj film.
Prihod v La Gomero.
Romunski režiser (12:08 vzhodno od Bukarešte) je gomeransko piščal odkril pred desetletjem, na počitnicah v Saint Jean de Luzu s svojo ženo, baskovsko umetnico Arantxo Etcheverrio. In postal je obseden s tem jezikom, ki so ga ustvarili kanarski staroselci v 16. stoletju. »Pravkar sem končal svoj film policija, prid o jeziku in kako se uporablja v politične namene. Žvižgani jezik se mi je zdel možnost, da nadaljujem s to temo, vendar na drugačen način,« nadaljuje.
Cristi pride v La Gomero, da bi se učil ta tajni in zgodovinski jezik. Jezik, ki se je razvil da bi lahko komunicirali na dolge razdalje na tem Kanarskem otoku s svojo zapleteno orografijo in eproizvaja z žvižganjem (različnim glede na položaj prstov v ustih) zvočnost drugih jezikov.
Iz ene grape v drugo, prvotni prebivalci so se med seboj pogovarjali z žvižganjem, nekaterimi posebnimi, intoniranimi žvižgi, ki najprej so bili prevod iz Guancheja, nato pa so bili na koncu iz španščine (Danes se govori celo v angleščini). Porumboiu se je v zgodovini tega skrivnega jezika, vendar ga je uporabljal v kriminalne namene, oprl na ustvarjanje svojega posebnega pripovednega sloga in uprizoritve.
Grape La Gomera.
KULTURNA DEDIŠČINA
Od leta 2009 je gomeranska piščalka Nesnovna kulturna dediščina človeštva UNESCO, priznanje, doseženo z delom kanarske vlade za obnovitev zgodovinskega in etnografskega pomena tega posebnega jezika.
Čeprav prvotno govorili so ga tudi v El Hierru ali Tenerifu, V La Gomeri so ga uporabljali vse do 20. stoletja, zlasti med pastirji in kmeti. Vendar pa je sredi prejšnjega stoletja zaporedne krize, opuščanje podeželskega življenja in razširitev telefona prebivalstvo, ki je poznalo jezik, ki se je prenašal z očeta na sina, je izumiralo. Vse dokler se v devetdesetih letih ni uprava odločila, da ga povrne in danes se učijo v šolah ohraniti to kulturno dediščino, povezano z edinstvenim otokom.
Catrinel Marnol in Vlad Ivanov.