Willem Dafoe je res pred vrati večnosti.
"Bog mi je dal slikati za ljudi, ki se še niso rodili." S to preprosto frazo režiser in tudi slikar julian schnabel povzema duhovnost, tragedijo in genialnost Vincenta van Gogha v njegovem filmu Van Gogh, pred vrati večnosti.
Willem Dafoe, interpretira umetnika v njegovih zadnjih letih življenja, najsrečnejšega, najbolj ustvarjalnega, najbolj produktivnega, izreka te besede duhovniku (inkarniran z Mads Mikkelsen) **, ki ga bo odpustil iz samostana, ki je še danes psihiatrična bolnišnica v ** Saint-Paul de Mausole, v Saint-Rémy de Provence.
Van Gogh je prostovoljno vstopil v to zavetišče na hidroterapijo in dobil sobo s pogledom na vrt perunik in lila. Tisti mir, ki ga je našel v naravi, je njegove roke hitro premikal po platnih. V nekaj mesecih, ko je bil v Saint-Paul de Mausole je naslikal 150 del, med njimi Lilije, Zvezdna noč ali Žitno polje s cipresami. Za film so lahko vstopili v isto sobo, ki ga je navdihnila.
Narava in sreča sta bili eno.
Snemanje na resničnih mestih, kjer je bil Van Gogh, je bilo bistveno za Juliana Schnabla, ki tega filma ni posnel kot novo slikarjevo biografijo. »Van Gogh, ki ga vidimo v filmu, izhaja iz mojega osebnega odziva na njegove slike, ne le tistega, kar se o njem piše,« pravi filmski ustvarjalec. In zato se je bilo nujno postaviti na njegovo mesto, obiskati kraje, ki jih je obiskal on, jih prehoditi, celo preteči.
»Skozi Van Goghove slike in risbe vidiš nekoga, ki je odrezan od družbe in potopljen v naravo. Morali smo slediti njegovi poti, da bi videli, kaj je videl." On reče Louise Kügelberg, soscenarist in pripovedovalec filma s Schnablom. »Tišina je enako pomembna kot beseda, pokrajina enako kot portret. Da posnamem ta film obiskali smo vse kraje, kjer je Van Gogh delal in živel v zadnjih dveh letih: Arles, azil v Saint-Remyju in Auvers-Sur-Oise. Kot je Film je pripovedovan v prvi osebi. Daje ti priložnost, da malo živiš v tem človeku, namesto da ga opazuješ od daleč."
Barvanje na prostem, brez barve.
"Rože umirajo, moje se bodo uprle"
Februarja 1888 Van Gogh zapusti sivi Pariz in preseli se v Arles, v iskanju njegove naravne svetlobe, njegovega neba, njegovih polj. Namesti v rumena hiša (reproduciran v filmu) in živi skromno z denarjem, ki mu ga pošilja brat Theo (Rupert Friend) v filmu). Sklene nekaj prijateljstev med poštarjem ali lastnico mestne gostilne Madame Ginoux **(Emmanuelle Seigner) **, ki mu je dala knjigovodski zvezek, ki ga je napolnil z risbami in je bil najden leta 2016 (kontroverzno zaradi svoje pristnosti Schnabel se odloči verjeti, da je Van Gogh).
Novembra istega leta ga obišče prijatelj, Paul Gauguin (Oscar Isaac). Slikajo z roko v roki. Čeprav je Van Goghova slika rojena iz opazovanja in izkušenj, Gauguinova pa iz spomina. Oba sta srečnejša v zunanjem svetu.
Barve Provanse v jeseni.
V filmu ga kamera spremlja s tal, z neba, včasih ga drži Dafoe sam, da vidimo njegov zorni kot, užitek, ki ga občuti, ko je med naravo. "Hitreje kot slikam, bolje se počutim", On reče. "Moram slikati v vročinskem stanju." "Bistvo narave je lepota." "Brez slikanja ne morem živeti".
"Pravzaprav je bilo sidro za igranje Vincenta bivanje v naravi, slikanje," pravi Willem Dafoe, ki se je iz navidezno nepomembnih stvari, kot je držanje čopičev, učil do nanašanja potez čopičev in barv, kot je to storil Van Gogh. In predvsem, naučil se je slikati tisto, kar mu sporoča predmet ali pokrajina, ki jo je naslikal. In tako je bolje razumel tega umetnika, ki je v prejšnjem stoletju dosegel slavo, ki je ni imel nikoli v življenju, a do skoraj absurdnih meja, ki jih želi ta film izbrisati.
"Branje njenih pisem je spremenilo moj pogled na to, kdo sem mislil, da sem," Dafoe priznava. »To je skupaj z učenjem slikanja popolnoma spremenilo mojo predstavo o njem, njegovi sreči, njegovem namenu in občutku služenja človeštvu, ki ga je imel. To je nekaj, kar je v nasprotju s sprejeto in konvencionalno meščansko idejo o revnem umetniku, ki je v svojem času tako občutljiv, nerazumljen in neuspešen. Na nek način je res, ampak naš cilj je bil osredotočiti se na delo in če se osredotočite na delo, lahko razumete njihovo povezanost, njihovo srečo in njihovo spoštovanje moči umetnosti.«
V Provansi je našel vrata svojega raja.
"Slikam, da neham razmišljati"
"Zakaj slikaš?" vpraša njegov zadnji najboljši prijatelj, Zdravnik Paul Gachet (Mathieu Amalric), ki ga je spoznal v svojem zadnjem prebivališču, potem ko je zapustil Saint-Paul de Mausole, se naseli v Auvers-Sur-Oise, bližje bratu Theu, in kjer v 80 dneh naslika 75 slik. "Včasih sem mislil, da mora umetnik predavati svojo vizijo sveta, zdaj pa razmišljam samo o svojem odnosu do večnosti," odgovarja Van Gogh.
Kljub temu, da v življenju ni prodajal slik, so njegovi čustveni vzponi in padci, psihična nestabilnost (čeprav obstajajo teorije, ki nakazujejo, da si ni odrezal ušesa, ampak da je bil to Gauguin in oba sta ga pokrivala), Van Gogh ni trpel, pravi film Juliana Schnabla.
Mathieu Amalric je dr. Paul Gachet, eden njegovih najbolj znanih subjektov.
»Ko je Vincent v sožitju z naravo, je bogat človek in ni pomembno, ali je prodal slike ali ne. To ni tisto, kar iščete,« pravi. Iskal je transcendenco, večnost, duhovno povezanost s svojo umetnostjo in svetom. In zato Schnabel trdi, kot je že film ljubeči vincent, Van Gogh ni naredil samomora, bil je ustreljen in svojo usodo je sprejel s ponosom, častjo in mirnostjo, ker je šel skozi vrata večnosti.