Še pred 80 leti smo bili begunci. Ob koncu španske državljanske vojne leta 1939 je Francova represija prisilila na tisoče republikancev, da so pobegnili iz države. Ena glavnih poti za pobeg je bila Argelès-sur-Mer, francoska občina, ki na obali Vzhodni Pireneji Meji na Girono.
Pričakovali so 4000 izgnancev, vendar se jih je pojavilo 500.000. Upali so na svobodo, a so se znašli zaprti v ogromnem koncentracijskem taborišču kjer so trpeli vse vrste stisk in v stotinah primerov prezgodaj umrli.
Španski izgnanci na meji Cerbère (Coll dels Belitres), februarja 1939.
Dejstvo, ki ga uradna zgodba pogosto zanemarja. Zato je sama mestna hiša tega obalnega mesta iz 9. stoletja (zdaj spremenjenega v turistična destinacija zaradi svojega šarma, gora in plaž z modro zastavo) se je pred več kot 20 leti začelo natančno delo dokumentiranja, izvidovanja, raziskovanja, obnovitve spomina na umik in taborišče Argelès, ki bi dosegel vrhunec leta 2014 z odprtjem Memorial du Camp d'Argelès-sur-Mer (Spominski muzej izgnanstva).
Takole nam pojasnjuje Olga Arcos, kulturna agentka mesta in muzejska receptorka: »Mestna hiša Argelès-sur-Mer je bila ena prvih ustanov v državi, ki je uradno delovala v tej smeri. Bila so že društva in skupine za Spomin, ampak praktično z institucionalnega vidika do takrat ni bilo narejenega nič«.
Pročelje spomenika Mémorial du Camp v Argelès-sur-Mer.
»Od leta 1999 pod okriljem mestnega sveta oz. vrsta komemoracij, postavitev spomenikov na simbolnih mestih Campo de Argelès, kulturni dogodki, ustanovitev centra za raziskave in vire, sodelovanje z drugimi spomeniškimi subjekti (kot so MUME, Museu de l'Exili de la Jonquera) in združenji, zbirka ustnega spomina ljudi, ki so šli skozi to področje ali njegovih potomcev, ustanovitev spomenika in oblikovanje spletne strani, posvečene Campo de Argelès.
Razdeljevanje hrane v Argelès-sur-Mer, februar 1939.
Obiskovalci vseh starosti in držav
Od takrat ima v povprečju skoraj 12.000 obiskov na leto (brez obdobij zaprtja zaradi zdravstvene krize), od posameznikov samostojno do skupin in šolskih skupin. Odziv, kot priznava Olga, »zelo pozitiven s strani različnih občinstev. Naraščajoče občinstvo, vseh starosti in iz različnih držav."
"Tudi iz Latinske Amerike, ki pridejo posebej zato, da obiščejo Memorial. Seveda pa predvsem iz Francije in Španije. Zavedamo se, da ustno posredovanje veliko deluje, saj Vse več je ljudi, ki pridejo in pravijo, da so jim povedali za spominsko slovesnost. Izpostaviti moramo tudi porast povpraševanj turističnih agencij”.
Argelès-sur-Mer, februar 1939.
"Tisti, ki ne poznajo te zgodbe -nadaljuje- so šokirani, ko izvedo, kaj se je zgodilo v tem zadnjem obdobju in spoznanje, v kolikšni meri je bila ta zgodovinska realnost toliko let malo ali sploh nič omenjena in pojasnjena. Opozoriti je treba, da veliko šolarjev, ki prihajajo z druge strani meje (Katalonija in preostala Španija), tega obdobja ne le ne poznajo umika, pa tudi veliko tega, kar se je zgodilo med državljansko vojno in francosko diktaturo«.
Na drugi strani je javnost, ki to zgodbo že pozna: »Tisti, ki imajo s tem povezano družinsko zgodovino in ki pridejo iskat informacije o okoliščinah, ki so privedle do internacije v taborišču, vsakdanjem življenju internirancev oz poskusite najti informacije o sorodnikih (včasih tistih, za katerimi se je izgubila vsaka sled). Prav tako je veliko takih, ki dajo svoje pričevanje, in tudi naša vloga je, da sprejmemo to besedo.«
Polje Argelès-sur-Mer, 1939.
Skratka, "iz Španije prihaja veliko ljudi, ki so zanima ta zgodovina, obnova demokratičnega spomina, in da nam je hvaležna za to delo in nam to pogosto pove žalostno je iti v Francijo, da bi našli tak kraj v Španiji pa je treba še veliko delati,« pravi.
Stalne in občasne razstave
Muzej ima na eni strani stalno razstavo, ki »oznanja to zgodovino in ta spomin. Na nek način tudi materializirajte tisto, kar je bilo podeželje Argelès in potovanje ljudi ki so bile tam skoncentrirane, saj tisto, kar je bilo Polje na plaži, ne obstaja več (razstavili so ga in oblast dokončno zaprla 1942).
Memorial du Camp de Argeles-sur-Mer.
Memorial predstavlja prostor, razdeljen na dve coni, Španijo in Francijo. »V sredini prehod materializira pirenejsko mejo. Fotografije, avdiovizualna pričevanja, dokumenti, geografski zemljevidi in zvočni elementi projicirajo obiskovalca v to obdobje naše zgodovine. Obstaja soba, posvečena originalnim risbam Francha Josepa Clapersa (pridobil mestni svet), katalonski karikaturist, ki je naredil umik, ki je bil interniran na poljih in ki s svojimi deli je pričal o tem, kar je videl in živel«.
Po drugi strani pa ponuja občasne razstave (dve ali tri na leto), povezane z zgodovino področja ali ljudi, ki so bili internirani. »Imamo prostor, namenjen tem razstavam v Galerie Marianne, ki se nahaja nekaj korakov od spomenika.
Argelès-sur-Mer.
Nekateri so šli mimo, na primer El campo de Argelès, Španski republikanci, deportirani v nacistična taborišča ali 365 slik Camp d'Argelès. Trenutno in do 15. novembra je na ogled fotografska razstava Robert Layer. 18. marec 1939, pozabljena vojska Campo de Argelès: "To je nekaj fotografij, najdenih leta 2007 v Mehiki v znanem 'mehiškem kovčku'. Gravure, večinoma neobjavljene, sledijo Robertu Capi po stopinjah te pozabljene vojske. pojasnjuje Arc.
Spomenik je tudi sedežu društva FBREZPLAČNO (Sinovi in hčere španskih republikancev in sinovi eksodusa), ustanovljeno leta 1999 za »prenašanje spomina, zagotavljanje pričevanj in organizacijo dogodkov okoli La Retirade in republikanskega izgnanstva. Z močnimi trenutki, kot so "Ceste umika", organizirane vsak tretji vikend v februarju, ki združujejo na tisoče in tisoče ljudi z vsega sveta«.
Zaliv v Argelès-sur-Mer.
Volja Argelès-sur-Mer, ki jo je leta gnal njen župan Antoine Parra in občinski svet, je, da se "to delo spomina nadaljuje in je okrepljeno z več projekti, ki so načrtovani za prihodnja leta: pedagoških krogov, krepitev sodelovanja z arhivskimi strukturami (Archives départementales, Archives nationales), arhiviranje in digitalizacija naših fondov, ustvarjanje prostor za raziskovanje in pregled naših arhivov itd.«