Dolina templjev: kraj, kjer med kamni še diha preteklost
Trijamborna jadrnica, ki nas je prepeljala iz Palme de Mallorce, se je zibala ob šumu valov, ki jih je potiskal veter Poniente. Izskočili so trije delfini, za njimi pa oker pečine Sicilija, dežela, ki je še vedno čarobna, tragična in polna komedije; sam otok je opera, ki jo lahko napišejo samo na skrajnem jugu Italije.
Kapitana sem vprašal, kje je idealno mesto za izkrcanje, in pokazal na obzorje mi je odgovoril: »turško stopnišče«. Pred jadrnico so začele rasti pečine, a ena izmed njih, tista, na katero je opozoril kapitan, je pritegnila pozornost ostalih.
Sicilijanski kamen je bil tam bel kot sneg in nas je zaslepil kot brodolomec, ki se obupano oklepa ogledala, ki ga bo rešilo. Kopanja turistov ni bilo, lokal na plaži pa je bil zaprt, kar je sredi januarja logično. Zato, Nihče ni opazil, kako je jadrnica ponižno vrgla sidro v zalivčku, prav tako iz belega kamna, ki se je odpiral ob tako zanimivem kamnitem "stopnišču".
»Ali veste, zakaj ji pravijo Scala dei Turchi (Turki, v italijanščini)«? me je vprašal kapitan, ko sva se vzpenjala po belih stopnicah. "Tu so pristali saracenski pirati, da bi opustošili Sicilijo in tiho potopili Agrigento."
Scala dei Turchi, stranska pokrajina
Potovali smo po razgibani obali, posejani s timijanom in naseljeni s stotinami zajcev. V daljavi je bilo čutiti življenje mest, cesta pa je za nami žulela in izdala promet. Vstopili smo v morje oljk in rogovi so se ustavili, ko smo izginili med drevesi.
Nenadoma so na hribu, obrisu obrisa oddaljenega mesta rjavih hiš in jasnih zvonikov, izstopali štirje marmorni stebri. "To je tempelj Kastorja in Poluksa!" je nekdo vzkliknil , sami stebri pa so se z zlomljenim frizom, podobnim komičnemu kegljadu, priklanjali obiskovalcem. »Dobrodošla v Agrigentu!« so bile besede, ki so izzvale njeno graciozno držo in nihče si ni upal zavrniti povabila.
Gremo skozi vrata s kiklopskimi podboji in stopimo na prostrano, v zimskem soncu sivo polje z visoko travo. Zažvižgali so samo hoopoi in eden od njih je poletel in pokazal svoje sivo perje, na nekaj, kar je bilo videti kot nos ležečega velikana. Poleg njega je bil še en, in še en, kar je dodalo šest kamnitih kipov, ki so ležali na soncu.
Nenadoma so se dvignili pred našimi očmi, kot kamniti golemi, in na svojih ramenih podprli tempelj, ki se je dvignil z neba, pred grmenjem. Bili smo pred templjem olimpskega Zevsa in tisti Atlantidi so nas gledali s svojih piedestalov, morda so nas prosili, naj jih osvobodimo njihove kazni: naj zadržijo bivališče očeta bogov.
Eden od kolosalnih kamnitih Atlantijcev v templju olimpijskega Zevsa
Za seboj pustimo mrke poglede Atlantidcev in vstopimo živahno mesto, katerega ulice so dišale po siru, origanu, klobasah in tartufih, prekipevalo od barv in življenja, kjer se je slišala latinščina, grščina in feničanščina. bili smo noter Agrigento, mesto Herkulovih sinov, in vse je bilo bogastvo.
Ubogi naseljenci, ki so zapustili domovino, kjer ni bilo več hrane, in za svojega posvojitelja vzeli najbolj božanskega človeka, so ustvarili emporij v osrčju Sredozemlja. In nad strehami, ki je stal na vrhu hriba in razmišljal o naših korakih proti njegovim stebrom in lepoti Agrigenta, je izstopal čudovit Concordiin tempelj, najbolje ohranjen primer dorskega templja na Siciliji.
Takoj ko so naše noge dosegle spodnjo stopnico templja, je vrveče mesto, skozi katerega smo šli, da bi dosegli rt, izginilo. Starodavni Agrigento je odpihnil s prvim opoldanskim sunkom vetra: pokazalo se je jugo, jugovzhodnik, in malo po malo je vse postalo bakreno.
Atlanti so se zrušili, razbili, spet obležali na tleh in Tam, kjer je pred nekaj sekundami utripalo bogato mesto, ni ostalo nič drugega kot grmičevje in oljke.
Soglasni tempelj
V želji, da bi ubežali prahu, ki ga vleče jugo, zapustimo tempelj Concordia in njegovo sladko harmonijo ter zapremo oči. Ko smo jih odprli, je fatamorgana, ki smo jo doživeli v "dolini templjev", popustila ne tako idilična realnost: povsod okoli nas je bilo spet slišati suho blejanje vesp in ropotanje starih sicilijanskih fiatov.
V želji po vrnitvi v stari Agrigento sem obrnil oči proti kapitanu ladje in ga obupan vprašal: »Kam so izginili ljudje, ki smo jih videli? So Agrigento le sanje?
Morski pes je zmajal z glavo in pokazal proti rjavemu mestu, ki se je zdelo tako nepovezano z Dolino templjev, ter se žalostno nasmehnil: »tam so, kjer jih nihče ne more doseči: to je zdaj Agrigento«.
So Agrigento le sanje?
Tedaj sem zaslišal podivjano škripanje zgornjih jader na stotine jadrnic in obrnil oči proti nevidnemu, a blizu morju. Od tam so prišli pirati ter kartažanska, rimska, muslimanska in otomanska vojska, ki so se lotili bogastva Agrigenta in ga izropali do korenin.
Imperij za imperijem, kot valovi, ki požirajo šibko sipino, stalni sovražniki so prisilili prebivalce mesta, da so se naselili na akropoli, obzidanem hribu, ki je zdaj zgodovinsko središče sodobnega Agrigenta. Zato je bila dolina prazna, templji pa osamljeni in melanholični, čakajoč na čas, ko si mesto povrne staro življenje.
Vendar se na srečo zdi, da se to še ne bo zgodilo. Unesco je Dolino templjev zaščitil pred urbanimi napadi, ki so tako pogosti v našem času.
Vendar pa »novi« Agrigento, kamor so se zatekli prebivalci starodavnega mesta, nima šarma drugih mest s srednjeveško preteklostjo in ne blesti v čudoviti sicilijanski deželi. Zdi se, da noče govoriti glasneje od mrtvega mesta, po katerem je zaslovel, tista, ki počiva zakopana v dolini, stražijo jo propadli Atlantidi, v senci templjev Zevsa, Herkula, Here in Konkordije.
Herin tempelj
Za to si zasluži naše odpuščanje: obe mesti, starodavno in moderno, sta Agrigento. Med ruševinami ni testenin alla norma, znamenite sicilske omake iz jajčevcev, rikote in paradižnika, ki je tako značilna za Sicilijo, ni kanolov, prelitih z mlekom ali pistacijeve meringe, ali picerij, kjer je peč na drva nepredstavljiva.
Stari Agrigento potrebuje novega, da lahko še naprej diha. Na vrhu hriba nas čaka življenje, hrana: zapustimo dolino v templje.
Dolina templjev