Kolesa so za poletje ... v mestu!
Sem bolj mesto kot mak … in kot marjetice in regrat (in nikoli bolje rečeno). Ker sem zrasel divje, oprijete zemlje, ukoreninjene, prilagajajo se okolju, včasih se borijo za življenje, tako obstojen kot pri plevelu Baroja, vendar ne da bi postal nezaželen kot pri posevkih.
Ne moti me, da to kričim s streh saj smo država ljudi, moj, tvoj, tisti. O galicijskih vaseh, ki niso nenaseljene, ker so mejgi še vedno tam, o andaluzijskih belih vaseh, kjer ti dajo eno iz limete in drugo iz pelargonije, o drugih srednjeveških, v katerih so kamni priče slavne preteklosti, o hišah, ki se kopajo v morje, ki je bilo nekoč zatočišče ribičev, danes pa poznavalcev da je sveže ulovljena sardela stokrat boljša od fotografije z najvišjega nebotičnika, krajev, kjer ni zločin vprašati "Kaj pa Madrid, spet evropski prvak?".
Ker je bil čas, ko biti iz vasi je bila stigma, škrlatna črka, ki smo jo skrivali pod kravatami in naramnicami vklopiti v urbano družbo, ki nam je bila predstavljena ne kot dobra, ampak kot idilična, danes pa smo bolj kot kadarkoli spoznali, da dobro življenje je bilo nekaj drugega, bilo je že izmišljeno življenje, bilo je vaško življenje.
Ne gre za stanovanje z balkonom, niti za vrstno hišo z vrtom, ampak parcelo s sadovnjakom, živalmi, ki se jim je treba izogibati, in družinsko hišo, v kateri hranimo spomine. Ni biti dve leti na čakalni listi, da bi sedel za mizo, ki je, čeprav dimljena, včasih hladna kot tekoči dušik, ampak **vstati iz postelje z vonjem po sveže pečeni torti, a po pravem, iz posestnik, od tistega, ki ga je delala vaša babica z maslom in nekaj jajci z rumenjaki, rumenimi kot sončnice**, s katerim se danes slikamo in nam je po vaseh služil, da smo se zabavali celo popoldne in jemali enega za drugim veseli steblo cevi. To je bila jed, ki jo je bilo treba videti! ploha zvezd, ki ležijo na strniščih!
Stoli na soncu pred hišo v obalnem mestu Arrieta.
Poti po zabava v mestu je bila neizpodbitna in zelo ponavljajoča se, kot na (večnem in podeželskem) dnevu mrmota v katerem ste šli v lokal igrat namizni nogomet ali kupit bliskavice z nemogočimi barvili, ki peljal si se s kolesom, da bi pedal v sosednje mesto in se soočil s sovražnikom, katerega plemenite dame so bile vedno kul pred vrati svojih hiš, sedeč na tistih črtastih prestolih, ki so bili, čeprav so bili izumljeni za na plažo, z razlogom, da so v zaprtih prostorih.
V geografski notranjosti, mislim, saj v mestih se je vse delalo na ulici in na prezgodnji način. Težko je bilo ustaviti željo po življenju in eksperimentiranju, kot takrat, ko Pastora Vega v Amanece que no es poco človeka predčasno odtrga s terase, njegova desna noga pa ostane v blatnem štoru. Seveda ne, ne da bi ga prej naučila poljubljati. Oh! Tisti prvi ukradeni poljub v mestu. Od tukaj se ti zahvaljujem, srčkan prijatelj fanta moje sestrične, tvoja pobuda in agilnost sta mi odprli vrata moje spolnosti; tudi Pandorina skrinjica kober, ki je ne gre za poljub za poljub, manj pa na mestu, kjer. lahko stisneš svoje ustnice z ustnicami svojega tretjega bratranca, ne da bi se tega sploh zavedal.
Občutka svobode se naučiš v mestu.
Ne vem, ali zato, ker so naši stari starši preživeli vojno in povojno obdobje, ampak kot otroci v vasi nikoli nismo bili lačni. Ni bilo pomembno, da je bilo poletje in da je bilo tisoč stopinj, enolončnica, leča, enolončnica ali krompir Riojan so bili vedno na jedilniku zaloge, ki so bile vedno pravočasno postrežene za prehrano bataljona, preden se je vrnil v napad. tudi vse tiste bučke, solata, paradižnik in drugi sveži pridelki z vrta s katerim je bil prej z drugimi sorodniki in sosedi po zaslugi menjave sklenjen (gastronomski) pakt o nenapadanju.
In če si postal lačen pred časom, si pač moral pojdi po robide na cesto ali pa ukradi, pardon, pravim, naberi poljubno sadje z najbližjega drevesa. In nismo nehali iskati najlepšega kosa, izumili smo ljubezen do #uglyfood, #ecofriendly, #zerowaste (ali kar ste mislili, da so kroketi, stara oblačila in francoski toast) in lokalne kuhinje. Pravkar dvignete roko, utrgate sadje in tečete ... ali skočite ali zaplavate v reki. oh! In mimogrede, na vaseh smo bili vedno na jasnem glede hrušk in jabolk, te oči so videle, kako hruške rastejo iz jablane in obratno, zato je ded zelo skrbel za cepiče. Celo slive (hm) lahko obrodijo dobre breskve.
Občutek svobode, ki si ga kot otrok občutil v mestu, ni primerljiv z ničemer. Zagotovo se lahko še spomnite, če močno zaprete oči malomarnost, s katero si se soočil z življenjem, tako kot tiste bele rjuhe, obešene na soncu, kljubujejo udarcem vetra, se nekontrolirano zibljejo z ene strani na drugo, a ne da bi kdaj izgubile oprijem.
ste bili brez pojdi notri, pojdi ven, teci, pojdi, vrni se, jej, spi, hodi, igraj se, smej se, sanjaj, kriči ... in začni znova. Dan za dnem in tako naprej do konca poletja, ko so se eni morali vrniti v mesto, drugi pa čakati kar tam, sedeči na trgu, na klopci pred cerkvijo ali na kamnitem zidu, dokler v notranjosti ni bilo vse eno. leto spet bi se srečali, da bi bili malo svobodnejši, malo bolj kot ljudje.
Eni odidejo, drugi ostanejo, a sreča bo skupen spomin.