"Nočem biti princesa, želim biti panter", Martanoemí Noriega
The grafiti so bili predmet spora, odkar so začeli zapolnjevati obzidja mest. Obstajajo tisti, ki jih vztrajno branijo, in tisti, ki jih brez slovesnosti sovražijo. Profesor in pisatelj José Félix Valdivieso je v prvi skupini, saj so zanj avtentična umetnost. In dokaz za to je njegova knjiga Graffiti of the world, kjer zbere skupaj 50 del z vsega planeta, ki so ga navdihnila.
Po njegovih besedah ta spor o tem, ali so izrazne oblike umetnostne ali ne, poteka skozi vso zgodovino. »V preteklosti so se dogajale tudi formalne poslikave. Če se je slikar dotaknil teme, ki je bila bogoskrunska, ki je bila v nasprotju s kanoni, velikokrat niso veljali za umetnost. Ali pa se je ustvarilo gibanje, ki se je dvignilo proti njemu,« trdi. In kot primer navede erotično umetnost: »V preteklosti tovrstna umetnost ni bila sprejeta v širši javnosti. Cenzura, ki kaže, da so se načini nezakonitosti sčasoma razvili,« sintetizirati.
'Made in God'
Jasno je, da so zanj umetnost, saj na koncu So druga oblika izražanja. In prav zaradi tega je konec leta 2014 zasnoval to knjigo, v kateri vključuje grafite, ki segajo od preproste fraze do zelo dodelane freske. Vsaka reprezentacija, ki ga je izzvala. »Takrat sem veliko potoval in dobil sem idejo o vsakič, ko sem videl enega, ki me je pritegnil, pišite o tem.
Pišite o tistih grafitih, ki so nekaj navdihnili, ne glede na to, ali so bili kratka zgodba ali zgodba, povezana s tem, kar delo skriva. Tako se na njegovih straneh slike prepletajo z besedili, ki pripovedujejo o situacijah, ki jih je doživel sam Félix, ali o zanimivostih, povezanih z grafiti, kot je npr. Churchill in kljunač. »Zgodba, ki jo o tem pripovedujem v knjigi, je zelo radovedna. Nisem vedel, da ima ta britanski voditelj tako rad živali. In to je, da je sredi druge svetovne vojne Churchill je v Avstralijo, ki so jo takrat bombardirali Japonci, poslal šele okrepitve, ko so mu poslali kljunarja. Žival, ki na koncu prispe mrtva ob zvoku bomb,« povzema.
'Nikoli več 1933'
GRAFITI, POTRDITEV SEBE
Po besedah Joséja Félixa Valdiviesa je eno najboljših razlag, zakaj so grafiti postali popularni v drugi polovici prejšnjega stoletja, podal filozof Jean Baudrillard. »V kontekstu 70. let, v družbah v polnem razvoju, kjer je urbano pustilo človeka pri miru, grafiti so delovali kot afirmacija osebnosti, jaza« drži. Zato so sporočila, ki jih prenašajo, tako pomembna.
Zato po mnenju avtorja delujejo kot uvod v socialna omrežja. Umetniki isto sporočilo prevajajo po mestu ali pa ga pritrdijo na vlake, tako da se premikajo po njem. »Ljudje želijo, da veš, kako se počutijo, tako kot družbeni mediji. Tuljenje, s katerim se zahteva obstoj. Veliko nas je in izgubimo se v množici« točke.
Toda poleg te ponovne potrditve sebe imajo grafiti še eno vrsto značilnosti. Kot naprimer minljivost. José Félix Valdivieso jo opisuje s pojmom japonske filozofije opica se ne zaveda , ki to drži potek stvari je tisto, kar jih dela lepe. »Japonci imajo vedno zelo fino refleksijo kulture in estetike. S tem izrazom hočejo reči to če bi bilo vse večno, ne bi imelo te krhkosti niti nas ne bi toliko skrbelo, ker bi to lahko vedno videli,” sintetizirati.
Izraz, ki je neposredno povezan z japonskim izrazom wabi sabi , kar pomeni, da lepota se nahaja v nepopolnosti predmetov. Nekaj besed, ki cenijo iskanje edinstvenega. »V grafitih imaš tudi tega veliko. Umetniki delajo pod pritiskom in jih ne morejo retuširati." pravi strokovnjak.
'snowden'
UMETNIŠKE DELA, PA TUDI FREZI ALI BESEDE
Eno od presenečenj pri grafitih, ki jih je izbral José Félix Valdivieso, je, da mnogi med njimi niso velike ali dodelane slike, ampak fraze ali besede, ki so zaradi kraja, kjer so bile najdene, pritegnile pozornost pisca. "Iskala sem zakaj za vraga to počnejo ne da so bila odlična dela. Presenetilo me je, kakšno sporočilo naslikajo,« pojasnjuje.
Zato ni čudno, da se v knjigi srečamo s frazo 'Tisti nori'. »Našel sem ga v Amsterdamu, kjer so grafiti prepovedani, predvsem pa v španščini. To je bilo majhno delo, vendar Oseba za menoj je pritegnila mojo pozornost. Zakaj je to postavil? Povezal se je tudi z menoj, ker je moj stari oče, ko je šel na cesto, vedno rekel, da so norci že tam, da je zanj hrup.
Drug stavek, ki je nanj močno vplival, je bil** 'Nie wieder 1933' (Nikoli več 1933)** v središču Frankfurt . »Narisali so te besede, ki jim je sledilo leto, ko je Hitler prišel na oblast. Zaradi svojih konotacij in kraja, kjer ga najdemo, je to zelo močan grafit.” Ali enega z besedo "Snowden" naslikal sredi Brooklyn. »Zapomniti si morate, da so Združene države svobodna država, kjer pa nekaterih stvari ni mogoče reči. Mojo pozornost je pritegnilo njegovo ime, ko Še vedno so odprte rane zaradi Snowdnovega odkritja informacij o zlorabi državne varnostne agencije."
José Félix Valdivieso, avtor knjige Grafiti sveta
Toda poleg grafitov, ki so močni zaradi tega, kar izražajo, obstajajo tudi drugi, ki so avtentične umetnine. Kot naprimer "Nočem biti princesa, želim biti panter." V njej je dekle s panterjevim klobukom opisano s tem izrazom. »Zelo mi je bilo všeč, kako je avtor to naredil. Grafit je na pravnem zidu Mesto Panama. Uspelo mi je govoriti z njeno ustvarjalko in to mi je povedala ideja je prišla iz pogovora, ki ga je slišal med dekletom in njeno mamo,« Pojasni.
In za zaključek knjige, skoraj ironično, zasadi grafit z a 'Srečno 2020'. »Mislim, da je pomembno, da ne izgubite humorja. Samo grafitarju bi prišlo na misel, da bi kaj takega dal na steno,« se nasmeje.
Uredniški zvezki labirinta