"Enkrat mod, vedno mod". Kdor je mod, je za vedno. To je maksima, ki se ponavlja skozi film namenjen v Brighton, Chrisa Greena (izid v kinu 4. februarja). To je priljubljena maksima med modi. Tisti, ki so ostali, so izvirniki iz šestdesetih, tisti, ki so bili oživljeni ob koncu sedemdesetih in osemdesetih ob uspehu Kvadrofenija (Franc Roddam, 1979) in vseh tistih, ki so se v naslednjih desetletjih pridružili enemu najbolje oblečenih mestnih plemen v zgodovini (neizpodbitno dejstvo).
Po tej maksimi se pojavijo v Destination to Brighton petdeset s sestavljeni kuterji, lambrette in vespe, ki ga jezdijo veterani, da bi se poslovili od prijatelja in partnerja. Tako se začne film John (Patrick McNamee) ki je že poznal modersko preteklost svojega očeta, naleti na vse njegove spominke: oblačila, plošče, časopisne izrezke o tistih divjih 60-ih ... In se odloči raztrositi njegov pepel v najpomembnejši modni meki, Brightonu.
Nicki (Sacha Parkinson) v Brightonu.
Chris Green, režiser filma Destino a Brighton, je bil eden tistih, ki so postali mod v obuditvi osemdesetih. Oboževalec Jam in Paul Weller, izhodišče za film je našel prav s poslušanjem njegove plošče As is Now s pesmijo, ki jo je vzel za originalni naslov v angleščini, Kamenček in deček. "Vse se je začelo z idejo, da pišete o tem, kar veste," pravi Green. "Nikoli nisem razmišljal o tem, dokler nekega jutra nisem naletel na Paula Wellerja, ko se je leta 2009 vračal s koncerta v Corku. Slikal sem se z njim in na poti nazaj začel pisati to zgodbo o očetu in sinu."
Paul Weller je macguffin v zgodbi poleg tega še dobršen del zvočnega zapisa. Sramežljivi John se odpravi na dolgo potovanje z očetovo lambretto, od Manchestra do Brightona (več kot 400 km), za predanost druge modne hčerke, nove modifikacije, Nicki (Sasha Parkinson) saj bo Weller koncertiral ravno v Brightonu. In gredo vsak na svojem starem motorju. S svojimi puloverji s kapuco in majicami Vrstica, Sergio Tacchini, Adidas, dobro zapete polo majice, parke.
Prevoženih 400 km majhne podeželske ceste. V umirjenem tempu, med travniki, ovcami in podeželskimi krčmami. In ob prihodu v Brighton, najpomembnejše angleško letoviško mesto, je John razočaran. Na plaži ni niti peska. So skale. Zaton kraja zoglenel skelet pomola, ki je zgorel v zgodnjih 2000-ih in ostanki boljše preteklosti vdirajo v nostalgijo protagonista in gledalca. In so tudi vabilo, da se vrnete v Brighton in se spomnite drugih časov.
mods vs. rockerji.
Film se seveda vrača v Brighton in oživlja veliki spopad med modi in rockerji leta 64, isti, ki je povedal Quadrophenia. Ko se je na tisoče mladih iz ene in druge tolpe spopadlo med seboj in s policijo. In vzemite ta trenutek kot opravičilo za zasuk v zgodbi in v občutkih protagonista, ki sledi zadnjim korakom svojega očeta v še vedno modroromarske kraje, kot je npr. Jumd the Gun shop ali sprehod po plaži in seveda Aleja Quadrophenia.
Najlepše pri filmu pa je morda to, da sta se tisti »enkrat mod, vedno mod« in tovarištvo, ki ju je vedno povezovalo, s produkcijo postavilo na glavo. Green je dobil del proračuna filma zahvaljujoč podpori kolektivi in modne znamke, kot je Scomadi, legenda klasičnih skuterjev, ki jih je dal Model The Who na dražbi in jim pustil nekaj tistih, ki se pojavljajo v filmu. Čeprav protagonistka Lambretta pripada modu iz Manchestra, ki jo je velikodušno podarila. In pravzaprav skupina modov, ki se pojavi na začetku filma, niso bili statisti v kostumih, Bili so pravi veterani. Režiser je pisal v nekaj Facebook skupinah in jih na dan snemanja srečal skoraj sto. Enkrat mod, vedno mod. In vedno bolje skupaj.
V Brighton gre s parko.