Ali lahko razložimo svojo identiteto s filmom (ali z epizodo Simpsonovih)? To bi lahko bila ena od premis filmov, ki jih nisem videl z očetom (Chalk Circle), literarni prvenec Alberta Morena (Madrid, 1981), katerega zgodba se vrti okoli odsotnosti njegovega očeta, ki je prehitro umrl.
Novinar, specializiran za kinematografijo, Moreno izhaja iz niza naslovov – očetovih najljubših, njegovih najljubših, tistih, ki bi jih rad videl s sinom … – da bi ustvaril »chiaroscuro portret«, nekaj daleč od hagiografije. »Hotel sem ujeti tisti nerazložljivi del svojega očeta. Poskušal sem celo najti grde lise. Knjiga je kot elektrokardiogram – ta novinar nam pove, da je študiral medicino, preden se je preselil v založniški svet. Nekakšen osebni dnevnik in prišlo mi je na misel, da bi ga povezal s filmi.«
Ali je identiteta naše generacije seštevek kulturnih produktov? »Brez dvoma,« Alberto odgovarja Condé Nast Travellerju. »In danes to vidimo bolj kot kdaj koli prej, na primer s širjenjem vseprisotnega trgovanja s superjunaki. Všečki so skupna črtna koda. Ker imate določene preference, vam pripisujejo določeno občutljivost, navajeni so celo na spogledovanje. In seveda je prisoten tudi določen kulturni snobizem.
»Čeprav se pojavljajo Popolnoma naključni dejavniki našega okusa – trenutek, ko gledamo film, koliko smo stari … –, ti nas definirajo,« trdi novinar, ki je leta skrbno snemal filme, ki jih je videl. Zakaj ste ravno filme izbrali za rdečo nit te osebne zgodbe o izgubi? »Zanima me deljenje stvari. Kino je enostavno, če te zanima, je dober preizkusni kamen generacije,« odgovarja.
Boter, ključni film v knjigi Alberta Morena.
Alberto pri pripravi svojih seznamov opisuje zelo specifično generacijo, svojo, a tudi. kakšen je odnos do svojih staršev in potomcev. »Smo otroci 80. let. Zdaj je hiperdostop do kulture, otrokom poskušamo programirati glave, želimo jim dati bližnjice ... naše otroštvo je bilo naše varno mesto in ga želimo prenesti naprej,« razmišlja.
Knjiga preseneča s svojo skromnostjo: avtor ne poskuša idealizirati odnosa z očetom, niti ni pred nami zbirka izjemnih družinskih anekdot. »Z njim sem imel najboljši možen odnos, vendar me ni naučil mojih strasti. In ne maram reči, da je knjiga pogumna ali potrebna. Ko sem ga napisal, je bilo zato, ker sem ga moral odstraniti iz svojega sistema. Vse je izviralo iz tega, da nisem mogel govoriti na pogrebu, nisem mogel. Te besede sem dolžan mami in sestri, hotel sem jih zapisati, da jih ne bi pozabil, saj ne zaupam svojemu spominu.«
Filmski ustvarjalec José Luis Garci.
»Ko sem jo pisal, nisem razmišljal, ali bo objavljena ali ne,« poudarja. Zdaj mu bralci pripovedujejo, kako je njihova izkušnja balzam za njihove rane. "Na primer, oseba iz Córdobe mi je povedala, da mu je to uspelo, kar me seveda veseli." Ali niste občutili neke skromnosti ali sramu, ko ste pripovedovali o tako intimnih izkušnjah? "Ne, sram je kontraproduktiven za osebni razvoj", komentira Alberto, ki se po drugi strani opredeljuje kot »lažni ekstrovert«.
FILMSKA SREČANJA
Eden najzanimivejših odlomkov filmov, ki jih nisem videl z očetom govori o srečanju, ki ga je imel Moreno z Joséjem Luisom Garcijem, da bi izvedel več o svojem očetu. Zelo ga je ganil film El grandfather, režiserja iz Madrida.
»Zelo cenim tudi priložnost, ki sem jo imel, da sem o tem govoril s Fernandom in Davidom Truebo, v tem primeru za The Girl with Your Eyes, še enega najljubših filmov mojega očeta. To je bila sreča in to ni nekaj, kar ima vsakdo,« se spominja novinarka, ki je izzvenel tudi Coppola – Boter je bil seveda na družinskem odru – brez uspeha, čeprav mu ni žal. "Samo poskus je bil že pomemben."
"Selfie" Alberta Morena v Benetkah.
Če bi lahko spet preživel nekaj časa z očetom, pa tega ne bi vložil v odhod v kino. "Zdaj manj cenim ta načrt, ker tam ostaneš dve uri, ne da bi se lahko pogovoril z osebo poleg sebe ... bi pa zagotovo še enkrat gledal Botra z njim. Od filmov, ki so me zaznamovali in so bili izdani po njegovi smrti, bi rad z njim delil Vprašanje časa (Richard Curtis, 2013), obstaja sentimentalna povezava.”
Njegovo delo na čelu enega najpomembnejših naslovov pri nas mu nedvomno daje material za njegove filmske strasti. in literarno – kar mu je v vsakdanjem življenju najbolj všeč, so pravzaprav ljudje, najmanj pa … »Zoom sestanki, ki bi jih lahko rešili z e-pošto«–. Ali že obstaja zaplet za naslednjo knjigo? "Nimam veliko časa za to, še bo trajalo ... lahko pa predvidevam kaj bo detektivska zgodba.
Simbolna fasada hotela New Yorker.
FILMSKA POTOVANJA
Če bi se Alberto lahko še zadnjič odpravil z očetom, bi to nedvomno bilo v New York. Pravzaprav je svojo prvo plačo – ki jo je zaslužil pri reviji GQ – porabil za izlet v mesto, ki nikoli ne spi. "Zelo sem filmski ... in New York je najbolj znano mesto na svetu”.
»Šla sem v lokal iz serije Kako sem spoznal vašo mamo, čeprav mi na primer fasada Prijateljev ni povedala ničesar, tja nisem šla. Ampak da v kotiček trafike dim (1995, Wayne Wang), je bil to zame pomemben obisk." Paul Auster, eden njegovih piscev fetišev, se je podpisal pod scenarij tega filma, kar je za Alberta pomenilo njegovo prebujenje kot filmski navdušenec. "Tam sem preživel veliko časa in fotografiral brez ustavljanja, saj sem hotel ustaviti čas."
Med njegovimi najljubšimi hoteli je New Yorker: »Morda malo zanikrn, a očarljiv, ima tudi del, ki je študentsko naselje, in njegov logotip je neverjeten. Ima tudi jedilnico, ki Tam sem si privoščil svoja prva jajca Benedict. Obožujem ta hotel Je kot zamrznjen v času. Ta vrsta mi je bolj všeč kot tiste najbolj luksuzne dizajnerske, ki so fenomenalne in zelo udobne za službene poti, a name manj prenašajo”.
Madrid je najljubše mesto Alberta Morena.
Kakšna popotnica ste? "Rad preživljam poletje v Madridu. Živim v svojem najljubšem mestu, zato nimam FOMO ('afraid of missing out'). Poleg tega ne maram potovati sam in sem zelo prilagodljiv. Ne pozabite, rad imam preproste sopotnike. Vedno pripravim seznam predvajanja in zame so najbolj razburljiva stvar vedno potovanja,” komentira novinar.
Prepriča nas njegov koncept uživanja na destinaciji: »Ne maram prispeti in si zadati domačo nalogo, kaj moram videti ali narediti. Ko ti je nekaj všeč, mislim, da bi to moral ponavljati, dokler ti ne postane dolgčas. Med mojim prvim potovanjem v New York sem šel vsak dan na Times Square, Samo za katarzo. Nisem vedel, kdaj se bom lahko vrnil,« pojasnjuje (spoiler: vrnil se je večkrat).
Islandija, vaša sanjska destinacija.
Alberta, ki sanja o tem, da bi užival v čarobnosti Islandije, na potovanju zapeljejo tudi vstopi v cerkve: "Zaradi mogočne, veličastne narave tega, kar je zgradil človek, me prevzame določena agnostična duhovnost."
Kar zadeva popotniško navdušenje, priporoča 'razdevičenje' v smeri vzhoda. »Na službenem potovanju v Tokio sem bil prekinjen, ker mi gostovanje ni delovalo. Počutila sem se kot mravljica in sirota vsega... v ZDA je težje doseči ta občutek, saj nam je vse znano iz filmov, ki smo jih gledali (ah, filmi…).