Od Moskve do Pekinga iz legla.
»Kako bo minil čas?« se sprašuje eden od delavcev Vostok 20 potnikom, ki nočejo vzeti nobenih revij, časopisov ali križank, ki jih deli v prvem in drugem razredu vlaka. Pravkar so začeli potovanje pravkar so zapustili Moskvo in pred njimi je pet noči in šest dni na istem vlaku, dokler ne pridejo v Peking, v tistih majhnih prostorih, v katerih je, mimogrede, od lani prepovedano kaditi ali piti alkohol.
Potovanje je lahko oteženo za potnike v tretjem razredu, ki potujejo v teh polnih avtomobilih vidni privezi (54 na avto), brez zasebnosti, Nekateri se pogovarjajo, drugi predvajajo glasbo, dekleta in fantje skačejo iz ene postelje v drugo, eden od damarjev jo poskuša prekrižati in prosi, naj ostane čista. Veliko je pred nami. Treba je prehoditi veliko Rusije, zapuščene pokrajine, zasnežene pokrajine in nenadoma hiša sredi ničesar, nekdo, ki tam živi vse leto sam. "To je Rusija," se zasmeje mladi Rus. "V 100 kilometrih ni ničesar in gre tip in zgradi hišo."
Po Rusiji gre skozi Mandžurijo.
To je Rusija in tako jo je s svoje osebne distance želela ujeti režiserka Elisabeth Silveiro, pretresanje podob zunaj in znotraj vlaka s poezijo, ki jo recitira igralka Fanny Ardant. Režiser je bil rojen v tej neizmerni deželi po materi Rusinji in očetu Brazilcu s tistim vlakom se je kot otrok večkrat peljala z mamo na morje. "Ni bilo tako dolgo, bili so trije dnevi potovanja, a iti skupaj, deliti hrano, s kitaro, me je spremljalo vse življenje," pojasnjuje iz Valencie, kjer je ta teden predstavljal svoj film, Vostok št. 20, na mednarodnem festivalu srednjemetražnega filma La Cabina (na Filminu si ga lahko ogledate do 30. januarja).
Tako majhni prostori postanejo celo vesolje.
Ko se je spomnila teh potovanj iz otroštva, se je odločila, da se ponovno odpravi na vlak, da bi posvetila film "ženskam, ki delajo na njem". Ženske, ki vsak teden, v katerega se tako dolgo vkrcajo, zamrznejo svoje življenje, delajo 12-urne izmene in počivajo še 12, v katerih kuhajo, jedo, berejo in predvsem spijo.
Silveiro je s kamero in tonskim operaterjem, s katerima je potoval, snemal te ženske, jih intervjuval, nemo opazoval, a ko se je vrnil s potovanja, je ugotovil, da ima več materiala za drug film: Tisto, kar je v resnici izvlekla iz teh šestih dni in petih noči, je bil portret tiste Rusije, ki jo je tako davno zapustila. (zdaj živi v Franciji) prek potnikov v tretjem razredu, delavcev, ki ne potujejo z njim zaradi turizma, ampak zaradi obveznosti, se zadržujejo na vmesnih postankih ali gredo v Peking, si delijo hrano, glasbo, anekdote z drugih potovanj in na vsakem postanku izstopijo, da kadijo ali kupite suhe ribe, sadje...
12-urne izmene in 12-urni odmori, življenje na vlaku.
"Bal sem se, da so se stvari na teh vlakih spremenile, a vse ostaja isto," Pove in prešteje, kdaj sta bila na poti z mamo: »20 let bo. Pravzaprav je na projekciji filma v Franciji k meni pristopila ženska in mi povedala, da je bila v Vostoku 20 pred 50 leti in je še vedno popolnoma enaka.
Metafora te države, ki je še vedno na nek način vezana na preteklost svoje veličine, kot pravi potnik. "Ne razumem, zakaj ljudje za vedno zapuščajo Rusijo, ne razumem, zakaj gre moja svakinja na dopust v Grčijo ali Turčijo, če pa je Rusija zelo lepa," med nasmeški pove v kamero.
Rusija, ki ostaja ista, in Rusija, ki se modernizira. "Obstajajo že veliko bolj sodobni vlaki, ki opravljajo to isto pot," pojasnjuje Silveiro. "In morda čez 10 ali 20 let tega vlaka, ki se pojavi v filmu, ne bo več."