Na zgodovinskem pokopališču Highgate v severnem Londonu so grobovi pomembnih osebnosti, od Karla Marxa do pevca Georgea Michaela.
Pisateljico Mariano Enriquez so že od nekdaj privlačila pokopališča. Že kot najstnica so ji bili všeč zaradi njihovega estetskega čuta in zaradi prestopkov, ki jih prinašajo, saj so zanjo pomenili mladosten in drzen prostor. Kasneje pa je bila ta intimna vez s pokopališči povezana tudi z zgodovino njegove države, Argentine.
»Celo moje otroštvo je minilo v času argentinske diktature, zaradi katere so med drugim izginila telesa. Ideja o pokopališču in grobu se mi zdi žalostna, v političnem smislu pa se mi zdi konec. Tako bi moral človek končati, ali tako, kot vam je ljubše, a nikoli iztrgan političnemu avtoritarizmu,” pojasnjuje avtor odmevnega naslova grozljivke Naš del noči (Anagram).
Sklep, do katerega je prišel na pogrebu matere njegovega prijatelja, ki je izginil med diktaturo in iz katerega so kasneje pridobili njihove kosti. »Ta pokop,« se spominja Enríquez, »je povzročil občutek olajšanja po vsem svetu in pokopališče je postalo nekakšna zabava. Tam sem spoznal, da so pokopališča poleg estetske strasti povezana z mojo osebno zgodovino.
Mariana Enriquez je avtorica knjig 'The things we lost in the fire' in 'Someone walks on your grave'.
In iz tega dvojnega pomena se rodi njegova zadnja knjiga Nekdo hodi po tvojem grobu (Anagram), delo, v katerem v prvi osebi pripoveduje o svojih izkušnjah na 24 pokopališčih po vsem svetu. Tako ne pojasnjuje le, kakšna so pokopališča, ki jih obiskuje, temveč tudi popolno družbenopolitično analizo držav in mest, kjer se nahajajo.
»Obstaja sociološko naključje s krajem, ki je zelo jasno. Na vhodu so vsi bogataši s svojimi mavzoleji, nato meščanstvo s svojimi lepimi, a skromnimi grobnicami in nazadnje revni s svojimi nišami." poudarja pisec. »Zanimivo je, ko se nekdo z denarjem prikrade v mavzoleje z drugačno estetiko. To pogosto vidite v Španiji, na primer z grobnicami Romov. Ti kontrasti govorijo o sestavi mesta in o tem, kako se spreminjajo. In idej, ki jih imajo ljudje«.
Pokopališče Recoleta, Junin, Buenos Aires, Argentina
Razlike in podobnosti, ki jih hranijo pokopališča
Ko človek napreduje skozi knjigo, to spozna Pokopališča po vsem svetu imajo veliko podobnosti med njimi. Tudi če gre za zelo različne kulture. na primer Na avstralskem otoku Rottnest in na otoku Martín García v Río de la Plata je na obeh mestih staroselsko pokopališče, ki je bilo dolgo skrito. Dejstvo, ki je povezano z genocidom, ki so ga te države doživele in ki kaže, da se dogaja številne vzporednice na pokopališčih različnih koncev sveta.
Nekatere korelacije, ki se pojavljajo zlasti v dežela urbanih legend, ki krožijo po njih. Dve sta, ki se veliko ponavljata in o katerih pisec dvomi, da ni pokopališča, »ki ne bi imelo ene od teh dveh legend«. Prva se nanaša na fanta, ki na pokopališču sreča dekle in skupaj preživita noč. Ob zori, ko se zbudi, ugotovi, da je mrtva. »Ta zgodba se pojavlja zlasti pri tistih, ki imajo kip mrtve ženske,« pravi pisatelj.
Grob Sergea Gainsbourga na pokopališču Montparnasse v Parizu.
Druga legenda, ki se pogosto ponavlja, je legenda o mrtvecu, ki dela čudeže. Zgodba, ki pisca preseneti, ker se včasih pojavi nepričakovano in je predstavljena v zelo različnih telesih. »Na čilskem pokopališču je Indijec, na barcelonskem pa otrok,« pravi. Niz zgodb, ki so mu zelo všeč, ker skozi njih lahko »oglejte si fantazije, ki jih imajo ljudje o smrti, in kolektivne pripovedi. Pokopališča so eden od krajev, kjer se nekatere zgodbe še ohranjajo ki imajo opraviti z ustnostjo v urbanem kontekstu,« poudarja.
ampak, Tako kot imajo podobnosti, vsebujejo tudi veliko razlik. Tako so na primer prazna pokopališča in druga, ki so zelo obiskana s strani družin pokojnikov ali ker so turistične destinacije. »Najdeš popolnoma prazne kraje in prostore s izjemno gnečo, kot bi bili muzej, poln slavnih del. Kot pokopališče Recoleta v Buenos Airesu. Iskanje razlik in kontinuitet me je navdušilo. Tudi zgodbe anonimnih likov, ki so zasloveli po smrti« trdi pisatelj.
Kip na pokopališču v New Orleansu.
Umetnost, ki jo pokopališča hranijo
Pokopališča, ki se pojavljajo v knjigi, so monumentalni kraji, kot sta Genova ali Lima, pa tudi majhni kraji z veliko zgodovino okoli njih, kot pionirji v Avstraliji. Vsi so posebni na svoj način in kjer se popularna umetnost sreča s tisto na samem pokopališču. Dejstvo, ki ustvari velik kontrast.
»Na pokopališčih, ki sem jih obiskal, imate od neoklasičnih kapelic do oblik popularne umetnosti. Se pravi, ljudje puščajo svoja odlikovanja zunaj velikih mavzolejev,« pravi pisatelj. Res osupljiva ljudska umetnost, kot je tista na pokopališču v New Orleansu, kjer je moški okraševal grobnice. Mariana Enríquez svojo umetnost opisuje kot »nore skulpture, kamor je dala ostanke, stvari iz smeti, množico barv. Ponudili so mu celo razstavljanje v muzejih, vendar je bil neuravnotežen človek in mislim, da se ni mogel zavezati k razstavljanju svoje umetnosti. Zanj to niti ni bila umetnost. On reče.
Mariana Enriquez na pokopališču Highgate v Londonu.
Zvrst umetnosti, ki cveti predvsem v grobnicah priljubljenih idolov, ki jim oboževalci prinašajo darila. Tako kot grobnica na Montparnassu Sergea Gainsbourga, enega najpomembnejših francoskih glasbenikov, ki je prava gora rož kjer ljudje puščajo fotografije »Najbližje, kar sem videl, je Oscar Wilde na pokopališču Père-Lachaise v Parizu, ki ga nisem postavil, ker je o tem že veliko napisanega. To je spektakularna grobnica z egiptovsko sfingo. Ko sem šel, so ga ljudje poljubljali. In večina je bila moških. Narisali so si ustnice in to je bil ritual, ne toliko oboževalec, ampak gejevska ikona, ki je bila preganjana in izgnana. Ti primeri so zelo moteči in pomagajo vzpostaviti odnos do okolja in mrtvih iz naklonjenosti brez tabuja smrti, temveč bolj kot spoštljiv in vesel obisk« On reče.
In pri kateri od vseh obiskanih ostane Mariana? Ima jih jasne. »Iz različnih razlogov, tisti v Genovi. Bilo je eno prvih, ki sem jih obiskal s to stopnjo spektakularnosti in ker sem tam imel zgodbo s fantom. Tudi tistega iz Lime, ker je zelo redek, zelo velik, zelo spektakularen in bil sem zelo sam in čudne stvari so se zgodile z moškim, ki mi je pokazal lobanjo. In morda Highgate v Londonu, ker je zelo lepo mesto, zamišljen je kot nekakšen grad na prostem, konča.
Nekaj pokopališč imajo veliko opraviti s tem, kar je doživela v vsaki od njih, in da jih imamo zdaj priložnost podoživeti skozi to knjigo.
Anagram
Sprehod med grobovi celega sveta s pisateljico Mariano Enriquez
Sprehod med grobovi celega sveta s pisateljico Mariano Enriquez