Mesta, v katerih živimo, v katerih živimo, Postanejo del naše identitete. Z dolgotrajno interakcijo z njimi, neizogibno postanejo del našega bitja.
Hrup, ki ga manifestirajo, tudi njihova tišina, temperatura, ki jih obdaja, njihova preteklost, njihova družba (in umazanija), njegova struktura in številne druge značilnosti nas oblikujejo po svojih željah, vplivajo na nas Vendar jih tudi absorbiramo, ko se srečamo.
Tako nastane nekakšna simbioza, povratne informacije med posameznikom in krajem. Izkušnja, ki Daniel Saldana Pariz se je odražal v svojem novem delu Letala, ki letijo nad pošastjo (Anagram). Knjiga, polna med seboj zelo različnih avtobiografskih besedil, v katerih rdeča nit so mesta, s katerimi je imel osebne odnose.
Pisatelj Daniel Saldaña Pariz.
Pisati o mestu, to je. Od Mexico Cityja do Madrida, od Cuernavace do Montreala, početje postanek v Havani, Daniel Saldaña Paris pripoveduje, kakšna je bila njegova izkušnja v teh mestih, oblikovanje pisave glede na ponudbo posameznega mesta.
Tako so težja besedila, pri katerih je pisec »začutil, da mora iti bolj do bistva. In drugi, ki mi dovolijo, da se več potikam, odhajam in se vračam, saj takšen je bil slog sprehoda po njegovih ulicah. Na ta način sem se poskušal tem prostorom približati z zelo različnih ravnin: zgodovinskega, resničnega, političnega in fiktivnega", pravi Condé Nast Traveler.
B STRAN MEST
Del, ki nam ga Daniel Saldaña Paris pokaže o mestih Ni najlepša ali najbolj turistična, temveč obraz b. Prostori, ki jih na koncu pogosteje obiskujemo kot tisti, ki v njih živimo, saj je potrebno dolgo bivanje, da jih spoznamo.
»Bolje so mi všeč uličice kot velike avenije. Nekaj, kar je povezano z mojo osebnostjo. Na splošno se na koncu vedno vračam k istim točkam. So mesta, ki govorijo neposredno z menoj. Lahko so grdi ali manj grdi, a v njih vedno najdem lepoto,« trdi.
krajev, kot je območje zapuščene tovarne Montréal, ki so imeli svoj razcvet v industrijski dobi in ki so zdaj spremenjeni v območje, namenjeno svetu umetnosti. »Zanima me tisti prostor, kjer je vse napol zarjavelo, kjer je glavni junak vlaga. Pozornost pritegne vizualno, pa tudi vrsta družbene dinamike, ki jo vsiljujejo svojim prebivalcem. Veliko jih je spremenjenih v umetniške ateljeje, kar mu daje posebno vidilo. Tam je tudi veliko koncertov,« komentira pisatelj.
Navsezadnje gre za mesta, ki govorijo o zgodovini mest, ampak to tudi konfigurira njihovo sedanjost.
Kaj hrup, zelo konstanten v različnih delih knjige. Daniel Saldaña Paris napne ušesa, da bi nam povedal, kako zvenijo. Tako zelo, da glede na to, kako oglušujoč je lahko Mexico City, pisatelj hodi po njegovih ulicah in posluša, kako zvenijo druga mesta.
Mexico City
»Imam zelo malo tolerance do hrupa in Mexico City je zelo hrupen. Potem ko sem nekaj časa živel pozimi v Montrealu, kjer sneg absorbira večino zvoka, Ko sem se vrnil tja, je bil šok. Če greš z javnim prevozom, je nemogoče brati, ker vsi poslušajo glasna glasba. Tudi v tem sem skušal najti tisto veselo točko,« pravi.
MANJ TURISTIČNI DEL PISCA
In tako kot pri pisanju o mestu in njegovih drobovjih Daniel Saldaña Pariz pokaže tudi tisti manj turistični, manj prijeten del. Iskana razstava, saj zanimalo ga je biti ranljiv. »Mislim, da mora avtobiografsko pisanje iti tako. Pisanje privlačnega lika, ki bo ugajal vsem, me ni zanimalo, ampak nasprotna operacija,« pojasnjuje.
Pariz Daniela Saldañe, ki ga je mogoče videti na različnih ravneh, v različnih plasteh in v katerem se velikokrat niti sam ne prepozna. Nekaj, kar je morda posledica tega, da smo živeli v različnih koordinatah in ki svojo odrešitev najde »v knjigah, glasbi, ki sem jo poslušal, nekaterih spominih, zaradi katerih se prepoznam v tisti drugi osebi, ki sem bil v preteklosti. Želel sem, da je ta občutek nenavadnosti v knjigi.«
Letala, ki letijo nad pošastjo
Nekaj, kar je morda povezano tudi s samim pisanjem, ki nas pogosto sili v fikcionalizacijo lastnega življenja, tudi če poskušamo povedati lastno biografijo. Dejstvo iskanja reda, osmišljanja časa, na koncu izgubi določeno resničnost zgodbe.
»To je ena od tem, ki se jih dotika knjiga. to Kolikor pišete o resničnih temah, literatura pomeni vsiljevanje strukture, saj ima življenje samo začetek in konec. Zato si morate izmisliti majhne strukture, da mu daste red in pomen. Mislim, da je to način, ne vem, ali je fikcija, je pa literatura. Y Tu se začnejo razmišljanja, ki jih izvajam v knjigi o tem, v kolikšni meri je to, kar pripovedujem, res ali ne,« pisatelj konča.