Naslovnica številke 146 revije Condé Nast Traveler (julij-avgust)
Kdaj Victor Bensusi nam je poslal fotografijo, ki ponazarja naslovnico te številke sploh ni zavedal, da Sklenil sem krog. In hkrati odpiranje neskončne črte. Tukaj je pojasnilo: pred slabim letom, v usodnem in še vedno tesnem maju 2020, smo lansirali posebno izdajo Condé Nast Traveler, v kateri je prizor iz Pierrot le fou – ali obstaja bolj briljantno potovanje v zgodovini kinematografije? kot ta Godardov?– obljubil prihodnost, polno dogodivščin. Fraza je bila tudi ukradena, zakaj bi se pretvarjali genija, ko imate Kerouaca, ki je to že naredil namesto vas: »Na pločniku so se spet kopičili naši stari kovčki; pred nami je bila dolga pot. A kaj je bilo važno, cesta je življenje.
Dobra peščica bralcev in naročnikov nam je tiste dni priznala, da so revijo uokvirili, ker je to pač bilo, uokviriti. Nismo mislili toliko. Dejstvo, da porabite čas za branje starega in dišečega časopisa, se pravzaprav že zdi kot dosežek v teh časih drsenja navzgor in drsenja, toda resnica je, da smo bili ganjeni, ko smo vedeli, da je prežeto sporočilo optimizma. Zdaj je tako odprt tisti razpokani bikini, tisti, ki visi iz vzvratnega ogledala avtomobila, drugi, s katerim zaženemo motorje za katerega verjamemo, da bo najboljše poletje v našem življenju. Tvojega življenja.
Tokrat se za steklom vidi morje, metafora prve izmed metafor –ne želimo sublimirati tistega, česar ni– o želji po svobodi, doseganju novih obzorij in občutku, da je svet spet kraj, kjer se lahko občasno zabavaš.
Naredili smo že polni krog in stari kovčki se ne kopičijo na pločniku, ampak čakajo v napi na tisto prvo kopalnico da, ker ne moreš vzdržati čustev, se odločiš, da si daš pet minut pred ciljem, ravno ko zaviješ ovinek in vau, prikaže se morje. In ti skočiš na glavo.
Te strani vam morajo trajati vse poletje; Ustvarili smo jih, da vas spremljajo od začetka do konca. Tudi za navdih vaših načrtov, tistih, ki vas v tem trenutku morda ne bodo pripeljali predaleč -gremo enostavno-, ampak ja v bližnje raje in celo na običajen kraj, kadenca »vračanja« kot sinonim nostalgične sreče.
"Pošlji mi razglednico" je nekaj zelo malo avantgardnega, kar smo rekli, ko je nekdo šel na dopust. Zdaj ljudje napovejo svoj pristanek v pesku tako, da naložijo fotografijo na Instagram, a kdo hoče všečke, ko lahko odprete nabiralnik in najdete spominek z njihovim žigom in vsem. Pošljite razglednice, poskusite. Delite skrivnosti, ki vam jih povemo tukaj, od Baltika do Egejskega morja, od Kantabrije do Tirenskega morja, od divjega Atlantika do Sredozemskega morja. **Prvo poletje tega novega življenja se začne s prepričanjem, da je zdaj srečen konec. **